Na Offroad grem ponavadi sam ali v paru. Logično, štirikolesniki imajo večinoma dva sedeža. Kako to rešiti, ko želiš peljati še koga. Ena možnost je terenski avto, druga od možnosti bolj odprtega tipa pa je Can-Am Maverick Max. Mi smo izbrali to drugo. Pri zastopniku Ski&Sea so nam posodili  novega Mavericka Sport Max DPS 1000. Ta Max pomeni točno to, da lahko na offroad vzameš s seboj še tri navdušence. Ima namreč 2 sedeža spredaj in 2 zadaj. Maverick Max je dolg 3,78m in širok dober meter in pol (152,4 cm). Ta velikost mu omogoča udobno vožnjo za vse štiri potnike, ki se namestijo v posamične sedeže. Zadaj je »keson« na katerega lahko naložite za 136 kg prtljage ali drugega tovora. Potniška kabina je zaščitena z jekleno zaščitno kletko, sedeži imajo varnostne pasove z opozorilnim sistemom, ki blokira hitrost na 20km/h, v kolikor nisi privezan. Volan je servo in nastavljiv. Vse v Mavericku je prilagojeno za prašne ter blatne užitke. Kabino lahko mirno opereš z tlačnim čistilcem. Pred sovoznikom ima vodotesni predal za dokumente in ostalo občutljivo blago.

Po kabini je veliko odlagalnih predalčkov in lukenj za pijačo. Spredaj na sredini armature ima priklop za polnjenje telefona ali navigacije. Podatki o hitrosti, obratih, pogonih, količini goriva in podobno se prikazujejo na 7,6 inčnem digitalnem displeju. Komande za vklop 4x4 in reduktorja ter zapore diferenciala so hitro dostopne. Ima Eko in Sport program, vendar je mnogo bolj prijetno voziti v Sportu. Jaz tudi nisem opazil kakšne večje razlike pri porabi goriva. Za daljša potovanja bi želel večji rezervoar ali mogoče samo točen števec. Čeprav piše v navodilih da ima 38 litrov, jaz nisem uspel natočiti dosti čez 20l, pri tem da je števec že kazal prazno. Tudi sicer je števec za gorivo kar nadležen. Težko mu zaupaš nekje daleč v divjini, to pa je tudi menda edino kar me je motilo na Mavericku. Naš testni je imel zadaj vrata, spredaj pa zaščitne mreže. Že si želiš lahko dokupiš sprednja vrata , streho in vetrobransko steklo. Jaz osebno bi to z veseljem imel. Vse dni našega druženja z Max-om je bilo vreme malo mešano in mi je jemalo voljo do daljših popotovanj. Z omenjeno zaščito bi šel z njim »okrog sveta«. Pred štartom je bilo v meni nekaj skeptičnosti kako utrujajoča bo vožnja od destinacije do destinacije po asfaltu. Po prvih 100 metrih sva bila z Max-om kot eno.

Voziš se kot v avtomobilu z avtomatskim menjalnikom , ki so mu ukradli sprednjo šipo. Udobno in varno, s čelado seveda. Robate gume na asfaltu sploh niso moteče, zadnji amortizerji imajo nastavljivo trdoto in v sedežu se udobno sedi. Skratka pred salonom Ski&Sea smo začeli naše popotovanje, ki je bilo zamišljeno kot ogled srednjeveških grajskih razvalin. To seveda pomeni oditi z dolgočasnega asfalta na brezpotja. Seveda tam se lahko hitro izgubiš in po naši navadi sem takoj brez planiranja zašel v največje blato. Misliti pomeni nič vedeti in jaz sem mislil, da je pot prava, zato sem rinil naprej. Maverick je ob vklopu dodatnega sprednjega pogona in reduktorja lepo suvereno plezal naprej. Prišla sva do konca, a gradu ni bilo. Rezultat je bil moje popolno zaupanje v stroj ter blato v vseh porah stroja in mene. Seveda vrnila sva se po isti poti. Po osnovnem čiščenju sem krenil naprej in iskani grad našel po mnogo lažji poti. Ta prvi dan sva z Maverickom naredila čez 300 km in po prihodu domov sem bil tako spočit, da sem odšel še na krog ali več po zapuščeni motokros progi. Tam se je izkazalo podvozje. Požre vse grbine in varno se izživljaš po skrajno neprevoznih poteh. Končno hitrost smo dosegli nekaj čez 107 in z isto hitrostjo se glede na podvozje, gume in ostalo lahko mirno, ampak res mirno pelješ tudi po makadamu. Zavore so spredaj in zadaj kolutne z ABS-om. Zavira spodobno. Na asfaltu pa  moraš vedeti, da kljub udobnosti in vodljivosti ni avto in je treba zavirati prej. Ni namenjen za asfaltne gorske dirke. V naslednjih dneh smo Maverika izprobali v raznih situacijah. Terensko se je odlično izkazal, ko sem se odločil odditi na razvaline gradu Kunšperk. Pot preko hriba iz Bistrice ob Sotli je bil odličen preizkus.

Dež, strmina, blato, ozka pot, skale in veliko ostrih zavojev je recept za pravi adrenalin. Maverick me je brez  težav pripeljal na vrh, kljub trditvi domačinov, da je neprevozno. V celi situaciji me dolžina Max-a ni nič ovirala. Na ekstremnem terenu je krajši stroj boljši, a za kombinirana popotovanja je Max s svojo medosno razdaljo bolj udoben ter praktičen za družino ali več pustolovcev. Višina od tal Pri Max-u je 30,5 cm kar je očitno dovolj, ker nikjer nismo imeli težav z nasedanjem. Edina stvar, ki te zaustavi pri pustolovščinah je širina. Po ozkih poteh  s prepadi si lahko hitro nemočen in potem ne gre naprej, nazaj pa zelo težko. Noge so zlata vredne pri predogledu terena in zdrava pamet s kančkom strahu tudi pomaga. Ker tehta cca 770 kg, ga sami ne boste prestavljali in vlekli kamor bi želeli. K teži pripomore tudi zanesljiv dvovaljni vodno hlajen Rotax , ki s 976 ccm pridela 70 kW (95 KM) krmili ga elektronika (EFI). Moč se prenaša pri normalni požnji na zadnja kolesa preko avtomatskega menjalnika (CVT), ki je zračno hlajen ter ima sistem za zaščito jermena. Mehansko je možen vklop dodatnega sprednjega pogona ter reduktorja. Preko stikala se vklopi zapora zadnjega diferenciala. Da vse to res deluje poskrbijo 235/80R14 gume na Alu platiščih.  Ima tudi sistem za pomoč pri  vožnji navzdol, ki je kar udobna reč. Za dobro vidljivost ima 55W sprednje žaromete z LED dnevnimi lučmi. Tovarniška garancija je 2 leti.

Če takole povzamemo je Can Am Maverick Sport Max DPS 1000 dobra kombinacija terenskega stroja za celo družino. Z njim udobno potuješ tudi po asfaltu, dokler ne dosežeš njegovo pravo okolje- brezpotja vseh vrst. Z njim smo naredili lepe izlete, ki jih objavim med potopisi.

Foto: Gordana Keller