logo
logo
Moje potovanje po Mongoliji

Kolo človekova največja pogruntavščina.

Vse se je začelo leta 1999, ko sem bil s kvintetom Slowind povabljen v Mongolijo na festival "Roaring hoofs", kjer se je zahodna sodobna klasična glasba srečala s tamkajšnjo tradicionalno. Sem glasbenik, fagotist. Takrat sem na Genghis Khanovi zemlji preživel samo en teden in bil sem prevzet: čaroben vonj stepe (mešanica dišeče trave in živine), mistična modrina neba, ki ti da občutek, da bi se lahko dotaknil oblakov in globok, starodavni ter čist pogled ljudi so rodili v meni željo po vrnitvi, na kakršen koli način. In tako je bilo. Glede na to, da je moja druga ljubezen takoj za fagotom kolo (a nisem več tako prepričan v ta vrstni red), zakaj ne bi tam malo popedaliral? Kakšna nora misel, nikoli še nisem bil na kolesu več kot par dni skupaj, kaj šele v Mongoliji! Tam, kjer nihče ne govori angleško (sicer bom še odkril, da ta jezik nekateri mladi odlično obvladajo, medtem ko starejši ljudje seveda ne)… Mongolski jezik zveni zelo lepo in ga je užitek poslušati z vsemi temi hreščečimi zvoki, je melodičen, z zelo tiho dinamiko, ki gre iz pianissima do največ mezzopiana, kot najslajši Debussy (oprostite tem glasbenim izrazom, ampak to je pač moj poklic). In pa še vročina, puščava, divje živali in bog ve kaj...  V začetku leta 2016 si torej kupim novo kolo in po priporočilu Claudia, ki bo moj sopotnik (tudi on italijanski fagotist ), naročim iz Amerike en ognjeno rdeč, prelep Salsa Fargo, pade pa tudi odločitev: čez eno leto bova šla v Mongolijo! Glede na to, da je pred pomembnim koncertom treba resno vaditi, sva tisto poletje šla na eno "domačo" turo kot neke vrste “generalko", ki naju je popeljala iz Ljubljane, čez Muro do Budimpešte ter gor do Bratislave in Dunaja, pa dol do Gradca in spet domov. S te "Franz-Josef Tour" sva se po 1000 kilometrih vrnila vesela, navdušena in pripravljena, da se bova leto kasneje spopadla z "Genghis Khan Tour"! Potovanje s kolesom te popolnoma zasvoji, napreduje se s pravo hitrostjo za opazovanje lepe pokrajne, lahko se ustavimo, kadar hočemo, da bi povprašali za pot ali samo z namenom, da bi malo poklepetali. Seveda je naporno, kdaj pa kdaj zelo naporno: vzponi, vročina, dež, psi, ki lajajo, preozke ceste z veliko prometa in tako dalje, ampak vse mine zvečer, ko dosežeš cilj (če pa dobiš še sveže pivo, pa sploh!). Priprava Začnem se pripravljati za potovanje, torej veliko brskam po internetu, blogih in raznih revijah, tako da si izoblikujem idejo o tem, kaj me čaka. Pripravim vse stvari, ki jih bom tam potreboval, in sicer: - Kolo z dinamom v sprednji pesti, kar bom rabil za polnjenje gps-a in drugih naprav (tam vtičnice ne bo lahko najti) • Prenosni bencinski gorilnik (tam plina praktično nimajo za tako uporabo, medtem ko se bencin najde povsod) in vse potrebno za kuhanje testenin in kave • Šotor, Ferrino za tri, tako da bova imela prostor tudi za torbe - ponoči ali ko bo deževalo • Spalno vrečo in blazino • Nekaj primernih oblek (tam bodo temperature nekje okoli 5°C ponoči, do 35°C čez dan in okrog 10°C ko dežuje) • Filtre in tablete za čiščenje vode (teh nisva uporabila, ampak vseeno priporočam da jih imate s sabo) • Zemljevide sem imel kar tri (v angleščini, cirilici in enega z gps podatki), a so bili praktično neuporabni, ker je vsak kazal različne ceste in vasi z različnimi imeni. Edino kar mi je pomagalo je bil gps z way-point-om, inštaliranim doma, vse drugo je bilo nezanesljivo. • Garmin Inreach explorer +, fantastična naprava, ki uporablja komunikacijski
satelit. S pomočjo te naprave so doma vedno vedeli, kje se gibam, lahko sem komuniciral z najdražjimi preko sms-jev in maila tudi brez mobilnega omrežja, saj bi bilo to tam predrago in pa možno samo v večjih mestih; preko SOS gumba je možno tudi poklicati asistenco v slučaju skrajne sile. Zelo sem bil zadovoljen s to tehnologijo. • Nekaj zdravil za prvo pomoč (aspirin, antibiotiki itd...) • Kompakten fotoaparat (čudovit Ricoh GRII), Go-pro kamero in iPhone (odličen za pregledovanje zemljevida in snemanje filmčkov). • Nekaj rezervnih delov za kolesa (vse je šlo v redu razen dveh gumidefektov) • Prtljažnik in potovalne torbe. Na nek način torej organiziram pot, ki traja 28 dni. Uporabljal bom različne softwarske programe, a najbolj si bom pomagal z Google Maps s satelisko sliko; na večini kart se namreč ne da razlikovati med navadnimi, makadamskimi ali kakšnimi drugimi cestami.

m4-1

Računal sem, da bom prekolesaril povprečno 80 km na dan, tako da sem označil en way-point za gps tja, kamor naj bi zvečer prispel; torej tja, kjer je bila na mapi vas ali vsaj manjša skupina šotorov. Štartal naj bi iz Ulan-Batorja, šel severno preko Sumberja in potem en krog do Erdeneta, Bulgana, si ogledal vulkane na Uran Togoo, šel do Karkorina in nazaj do Ulan-Batorja. Vse skupaj je približno 1500 km, kar se mi je za 3 tedne zdelo čisto ok: brez pretiravanja in z več možnosti za ogled lepih lokaciji, ali da bi imela nekaj rezervnih dni v primeru dežja ali česa drugega (kasneje bomo videli da je bilo to pametno, saj se je zgodilo marsikaj...). Preko prijatelja sem našel kontakt v UB, to sta gospa Bilegt in njen mož, zdravnik, ki sta nama priskrbela vabilo za pridobitev vizuma ter naju tudi prišla iskat na letališče. V njuni hiši za goste sva ostala nekaj dni. Torej uredim letalski karti in tako lahko kreneva na pot. Kolesa in prtljago zapakiram v kartonaste škatle za prav ta namen, saj so prave velikosti za “posebno prtljago” na letalu (plačala sva vsak 150€ iz Brnika do UB preko Moskve in 50€ za nazaj...). Vsa prtljaga je uspešno prišla do cilja, toda Claudijeva škatla je prispela z veliko luknjo, okvir njegovega kolesa pa je imel precejšnjo udrtino. K sreči sva kljub temu lahko normalno potovala. Odletiva torej z našega letališča in prispeva v UB, kjer naju čaka Bilegt in naju odpelje do svoje hiše za goste, ki se nahaja približno 5 km iz centra mesta, v sivem in starem bloku sovjetskega duha, z vojakom pri vratih. Ta pazi, da ne bi vstopil v stavbo kakšen od številnih in agresivnih pijancev, ki se nahajajo v bližini. Alkohol je trenutno v Mongoliji velik problem. Veliko nomadov, ki se zaradi različnih problemov seli iz dežele v mesto, se ne more prilagoditi na takšno življenje in konča s steklenico mongolske vodke v rokah. Že prvi dan naju je obkrožila manjša skupina, ki je hotela denar. K sreči je to nekdo opazil nama priskočil na pomoč, vse se je končalo ok. Takrat sva se naučila prepoznati pijance že od daleč in jih popolnoma ignorirati, jih ne pogledati v oči niti enkrat, kar se je izkazalo za učinkovito. Vzameva taxi. Veliko avtov se ustavi, a je vseeno bolje vzeti pravi taxi za isto, zelo nizko ceno. Peljeva se v center po nekaj hrane in vode za na pot in tudi za menjavo denarja; za en evro dobiva približno 2.800 tugrikov. Liter bencina stane okrog 1.500, liter piva pa približno 2000 Mnt; zelo pomemben podatek, saj bo to glavna pijača na najini poti. Pivo nama je večkrat dvignilo moralo, saj sva včasih prekolesarila po 150 km na dan s 40 kg težkima kolesoma, velikokrat je bilo 35°C in do 2000 metrov višinske razlike). Mongolsko pivo je odlično in po natančnih preizkusih sva ugotovila, da je najboljše Legend, sledi Altan Gobi, potem pa vse ostalo. Pitno vodo v plastenkah sva našla v vsaki vasi ki sva prečkala, torej to ni bil nikoli problem. Treba je samo imeti dovolj rezerve, vsaj 8 litrov na osebo, kar zadostuje za vsaj en dan oz več, če se namerava ostati v divjini nekaj dni. Redka stvar tam pa je voda za umivanje! Včasih sva potrebovala tudi štiri dni, da sva našla tuš, vmes pa sva uporabljala vlažilne robčke…. rajši ne razmišljam o tem kako (ni)sva dišala…dobro sva vedela, zakaj se nama konji in kamele niso preveč približevali...

m2-1
Štart! Komaj sva začela, pa se je na mojem kolesu že prišlo do prvega (in, še dobro), predzadnjega gumi defekta! Joj… Očitno je bila nova zračnica, ki sem jo namontiral doma, defektna. Po petih minutah pumpanja in potenja končno odrineva! Prva etapa je obsegala glavni Suhbaatar trg; tam stoji osupljiva guvernerska stavba s še bolj osupljivim bronastim kipom Ginghisa Khana; njegova osebnost je še danes zelo prisotna pri Mongolcih - kasneje bomo videli, da njegovo podobo najdemo v vsakem nomadskem šotoru (geru). Pri nas najdemo Jezusa ali kakšno rock zvezdo, tam pa Ginghisa. Na levi strani sva opazila operno hišo in simfonično dvorano, ki pa je na žalost poleti zaprta, tako kot naša. Peljala sva se mimo še enega pomembnega kipa: Marca Pola, italijanskega raziskovalca, ki se je tukaj potepal in zagotovo popil kakšen čaj z Ginghisom. Tu sta nastali najini novi imeni: Claudio je bil od takrat naprej Ginghis Klaus, jaz pa Marco Pali (Klaus in Pali sta najina vzdevka).

m48-1

V Ulan Batorju, ki pomeni nekaj podobnega kot Rdeči Heroj, živi kar polovica prebivalcev cele Mongolije (3.000.000), torej milijon in pol. To pa pomeni, da jih prav toliko živi po sipinah in puščavah; treba je vedeti, da Mongolija obsega približno 1.500.000 kvadratnih kilometrov, približno 75-krat več kot naša Slovenija!!! Zrak glavnega mesta je zelo onesnažen, toda na srečo tisti dnevi niso bili posebno vetrovni. Bilo je veliko avtomobilov, od katerih jih je bilo vsaj pol hibridnih (največ je Toyot Prius) in uvoženih iz Japonske. Polovica vozil ima volan na desni strani, čeprav se na cesti vozi tako kot pri nas. Od mojega zadnjega obiska se je mesto zelo spremenilo; v osrčju mesta sedaj stojijo visoke, moderne stavbe, ki se ne skladajo s starim budističnim templjem "Choijin Lama Temple”, za katerega toplo priporočam, da ga obiščete. Šla sva torej po Peace Avenue proti zahodu, a kot ponavadi ni bilo enostavno zapustiti velikih mest s kolesom, saj so te metropole mišljene za avtomobile. Zato sva potrebovala nekaj ur, da sva končno zapustila Ulan Bator in se ustavila pri “guanz”-u. To je neke vrste lokalna gostilna s hitro hrano, v kateri sva z užitkom pojedla slasten "buuz" oziroma velik raviol, polnjen z mletim mesom (seveda ovčjim, kar bo veljalo za celo pot), kuhanim s paro. Mongolska hrana je zelo okusna, še posebej če jo pripravijo nomadi v svojih šotorih. Takoj, ko sva se oddaljila od mesta, gneče, ropotanja in umazanije, je narava prevzela svojo vlogo. Ostala sva brez besed… mehki zeleni hribi, ki se razprostirajo do obzorja, vmes pa ničesar, niti manjše vasi ali drevesa… Samo asfaltirana cesta, ki pelje proti severu. Niti vozil ni prav veliko. Takrat sem se vprašal, zakaj se v mestu vsi tlačijo, ko pa imajo toliko prostora le nekaj kilometrov naprej... Prekolesarila sva še približno 70 km, ko sva opazila, da nama vsak avto, ki naju prehiti, trobi… bo tako cel mesec? Vrjetno to delajo ker ceste velikokrat prečkajo razne živali; cele črede konjev, krav, ovc in kamel, ki se premaknejo samo če potrobiš, drugače moraš počakati. Mongolski vozniki se sicer sploh ne ustavijo, oni samo potrobijo in upajo, da se bo živina premaknila...Večkrat sva naletela na ubite živali in razbite avtomobile na cesti, je pomenilo, da bi bilo lahko nevarno tudi za naju, tako da sva se po asfaltiranih cestah peljala čim manj. Proti večeru zagledava znak za Camping in nekaj kilometrov slediva pastirski poti, ki pa se nenadoma konča na izolirani in prelepi planoti. Za hribom se pokaže nekaj lesenih hišic in par šotorov; to je bil "Torlogt Camp”.Tam sva našla prenočišče za najino prvo noč in celo dobrega piščanca na žaru, ki sva ga poplaknila z dobrim in svežim pivom. Na najini poti sva kar nekajkrat prespala v različnih kampih, kjer navadno dobro poskrbijo za turiste. Nekajkrat je bila možnost tuširanja in toplega obroka, največkrat pa sva naletela na “hotele", ki niso imeli vode za umivanje. Pivo sva vedno dobila povsod, nekajkrat sva si z njim celo umila zobe. Ponavadi nisva dala več kot 15 € za prenočišče (za oba) in včasih sva dobila tudi kaj za pod zob. V šotoru sva prespala samo dvakrat, saj v vasicah ni dovoljeno kampirati, medtem ko pa v naravi lahko brez težav postaviš šotor. Vsa stranišča so zunaj, izgledala pa so nekako takole: 3 ali 4 metre globoka luknja v zemlji, nad njo lesena streha, včasih tudi vrata, ter deska… toda tudi na to se človek hitro navadi.

m5-1


Dnevna kilometrina je bila različna glede na cestne razmere. Po asfaltiranih cestah sva prevozila 150 km ali več, ko pa sva morala najini kolesi porivati po sipinah sva naredila največ 50 km. Centralna Mongolija je pokrita s približno 2000 km asfaltiranih cest, ki se stalno dvigujejo in spuščajo s povprečnim naklonom 5 do 10%. Vse drugo so poti, po katerih hodijo črede živine in se vozijo manjši tovornjaki, ki prevažajo šotore in različne ostale stvari, ki jih potrebujejo nomadi, ko se selijo od pašnika do pašnika. Te poti niso zanesljive, saj se spremenijo po vsaki nevihti in tako vsakič peljejo drugam, to pa je lahko problem, če ne vemo natančno v katero smer moramo iti, saj na teh "cestah" oznak enostavno ni! Tudi domačine je težko vprašati za smer, saj jih ni veliko, ko pa naletiš na kakšnega, se je zelo težko sporazumeti, poleg tega pa imajo čisto drugačen način potovanja in dojemanja destinacij; če koga vprašam za določeno vas, ne razume za katero gre zaradi razlike v izgovorjavi, ali pa pove, da vas ne obstaja več. Seveda zemljevidov, ki sem jim jih pokazal, nikjer niso prepoznali, velikokrat pa so se začeli smejati kot otroci, ko so jih videli. Včasih pa so mi le rekli, naj vozim 50 km proti severu in bom že nekaj našel, v resnici pa sva morala s Claudiom pedalirati 100 km ali več, ker sva morala prečkati hrib ali iti okrog kakšne reke, da bi našla most čeznjo... ali ni to nekaj najlepšega na takšnih potovanjih? Nekaj dni kasneje sva sledila divji in prelepi pastirski poti, ne da bi koga srečala, ter prispela do vasi Sumber. Videla sva, da se je začela bližati nevihta; takoj sva šla v manjšo trgovino da bi kupila vodo in nekaj hrane, če bi slučajno prenočila nekje v divjini. Ko pa sva hotela stopiti iz trgovine, sva osupnila - vasičke sploh ni bilo več!! Strašen puščavski vihar je vse pokril s peskom, bilo je nemogoče stopiti na cesto za kake pol ure… koles sploh nisva videla, čeprav sta bili 2 metra od vrat trgovine! Medtem ko sva čakala da bi se vihar umiril sva spoznala pastirja, ki naju je povabil v svoj šotor na kosilo. Glede na to, da je takoj po viharju začelo močno deževati, sva vabilo sprejela. V njegovem šotoru (geru) so nas čakali žena in dva otroka: punca, stara okrog 14 let in njen bratec, star približno 3 leta. Žena je takoj začela kuhati, otroci pa so bili so zelo radovedni in se niso niti malo ustrašili dveh velikih smrdljivih tujcev; z veseljem so se slikali ter igrali z nama. V šotor se iz olike vstopi z desno nogo in se gre iz leve proti desni, ne da bi prečkali sredino. Tam običajno stoji peč, ki po navadi deluje na posušene konjske eskremente. Na levi stran najdemo postelji od žene in otrok, na desni pa od moža. Vse je zelo čisto in urejeno, vsak je dobrodošel in vljudno sprejet; oni sploh nimajo našega koncepta za "privacy"! Takoj smo dobili tradicionalno skodelico toplega kravjega mleka, izjemno okusnega, potem je šefica začela pripravljati nekaj podobnega ocvrtim miškam, ki jih pri nas jemo za pust, bile pa so tako neverjetno dobre… na koncu smo uživali tudi znani "Tsujvan", vrsto juhe s špageti in mesom, pripravljeno v trenutku, in to je bilo nekaj najboljšega kar sem kadarkoli jedel, sploh se ne hecam! Preden sva s Claudijem odšla sem odprl karto, da bi vprašal nekaj o najinem naslednjem cilju. Bil sem nemalo presenečen nad reakcijo pastirja: nikoli prej namreč ni videl karte Mongolije, ni mogel verjeti, kako izgleda… in nisem mogel drugače kot bi mu jo podaril, vesel je bil kot otrok. No, ker smo že ravno pri otrocih: nenavadno mi je bilo opažati reakcije starejših ljudi na naju in najino opremo, isto je bilo kot z otroki; hoteli so sprobati kolo, si nadeti čelado, sončna očala in rokavice! Ne glede na starost. Tega pri nas še nisem videl, fascinantno! Preden sva jih zapustila, so nama zaželeli srečno pot in naju ter najina kolesa pošpricali z mlekom, kot nekakšen blagoslov… ne vem kaj je bilo to, a se bo kasneje izkazalo da so nam njihovi bogovi mogoče res pomagali... Pot naju je peljala na sever, do mest Erdenet in Bulgan, kjer je okolica delno pokrita z gozdovi, divjimi pašniki in tudi nekaj obdelane zemlje z žitom.. šla sva tudi mimo velike jame, polne različnih mineralov, lepe reke, polne kristalno čiste vode… srečala sva tudi veliko živali vseh sort: konje, ovce, koze, ki dajejo krzno iz katerega se potem pridobi znani kašmir, ki se ga drago prodaja turistom v trgovinah v UB, krave, ogromno veveric in cel kup raznih glasnih čričkov vseh velikosti in barv… tako da tudi če redkokdaj srečaš človeka se sploh ne počutiš samega! Večkrat sva se za kosilo vstavila pod kakšnim hribom in si skuhala najine kitajske nudle, ki so za kolesarja odlična hrana, saj so dokaj okusni, imajo dobro energijsko vrednost in so zelo lahki za nositi naokrog. Na koncu sva si v isti posodi skuhala tudi turško kavo; pogrešala sva pa kakšno dobro domačo slivovko, ker je to mongolsko vodko skorajda nemogoče piti, še posebej tisto, narejeno iz konjskega mlkeka! Četudi se nama je zdelo da sva bila dosti edina človeka daleč naokrog, to ni držalo: kjer so živali, tam so tudi pastirji, ki od daleč z daljnogledom opazujejo svoje črede. Vsakič, ko so naju zagledali, so se spustili s hriba in se nama približali.

m34-1

Kazali so nama, katere živali so nihove in katere niso ter naju spraševali od kod prihajava…niso mogli verjeti, da se lahko s kolesom gre tako daleč. Potem sva jim z veseljem ponudila del najinega kosila (enkrat sva imela samo piškote in čebulo), ali pa sva jim ponudila kavo. Konstanten problem ki sva ga doživljala pa so bili pastirski psi čuvaji! Neke vrste tibetanskih mastifov, zelo podobni tistim, ki so pogosti na balkanu. Ti pazijo črede, ki se pasejo v naravi ali pri šotorih in takoj ko so naju opazili, tudi na kakšen kilometer razdalje, so začeli lajati in so se nama približali, da so bili oddaljeni le nekaj metrov...srce nama je bilo kot noro in tudi adrenalina ne primanjkuje! Edino kar sva lahko storila v teh primerih je bilo to, da sva se takoj ustavila, poklicala pastirje če se je le dalo, v upanju da bi poklicali nazaj te pošasti, da bi lahko nadaljevala pot… kasneje sva se naučila kako reagirati v teh primerih:ko se psi približajo, se je treba ustaviti in začeti kričati ter se pretvarjati, da se proti njim meče kammne ali kaj podobnega. Takrat se ustavijo, a ne nehajo lajati niti za trenutek… uff... Naj večjo težavo sva naletela, ko sva hotela obiskati neke starodavne vulkane. Štartala sva zgodaj, iz Erdeneta. Čez nekaj km po mestu Bulgan sta se nama po glavni cesti začela približevati dva tipa na konju, ki sta me najprej vprašala za cigareto, toda ker ne kadim, sta nenadoma hotela vedeti koliko je ura, potem pa, da hočeta mojo uro ... takrat sem razumel, da nekaj ni v redu. Rečem Claudiju naj greva počasi naprej, daleč okrog ni bilo nikogar… spustila sva se s hriba, toda moška na konju sta naju dohitela in sta hotela, da se takoj ustaviva in jima dava najine torbe, ure in denar. Poskušala sta nama vzeti stvari, hkrati pa sta kazala ošpičene jekelene palce ter nama grozila, da nas bosta ubila, če se ne takoj ustaviva! Huston, imamo problem! Kar na enkrat oba gresta s ceste in se skrijeta v gozdu, ki je bil kakih 300 metrov stran, ravno ko je šel mimo hiter avto… takrat sem razumel, da nista hotela, da bi ju kdo prepoznal, ustrašila sta se! Čez par minut spet prideta in me napadeta, eden od njiju se vrže s konja name in mi poskuša vzeti nahrbtnik, kjer sem imel vse od denarja do dokumentov itd, a mu ne uspe, ker ga udarim po roki. Pokličem Claudija, ker je bil čisto prestrašen, bel kot sneg, in mu rečem, naj se vstavi. Ko bosta spet napadla, se bom jaz spravil nanj in ga vrgel dol s konja, potem naj bo, kar bo. Spet prideta en od njiju me napade, jaz skočim dol s kolesa, toda spet se prikaže avtomobil, onadva se skrijeta, jaz pa skočim do ceste in ustavim avto. Nekako poskušam razložiti kaj se dogaja in kažem na moža, ki še hitita proti gozdu, nemudoma jim je bilo jasno kaj se dogaja in pokličejo policijo. Če dobre pol ure prideta iz Bulgana 2 avtomobila s 5 ali 6 policaji. Seveda nobeden od policajev ne govori ene same besede angleščine, tako da so poklicali eno žensko na telefon (mogli smo stati na strehi od jeepa da smo prišli do signala) in počasi sva razložila, kaj se je zgodilo. Potem sva se s kolesoma odpeljala nazaj do Bulgana, kjer sva na centrali imela pravi intervju, z novinarjem, fotografom in uradnem prevajalcem (ki pa je znal angleško dosti slabše od mene, ki nisem ravno profesor angleščine). Na koncu so nama povedali, da ne smeva naprej v tisto smer s kolesoma, ker je tam nekaj mladih vroče glave. Rekli so tudi, da če bi nama kdorkoli kaj ukradel bi oni zelo hitro vse našli, ker poznajo vsakega človeka tam naokrog (to verjamem, ni jih ni prav veliko). Nekaj mesecev nazaj so našli mladega angleža, ki je sam hodil po hribih, ubitega. Evo, konec ture, sem si mislil. Potem so od naju hoteli pisano deklaracijo, tako da sem jaz razložil, kako so nama ljudje v avtu rešili življenje in pomagali. Obljubil sem, da bom to povedal tudi italjanskemu ambasadorju v Mongoliji (slovenskega baje ni), in to sem tudi storil; bili so zelo prijazni do naju in se takoj ponudili, da naju naslednji dan z avtom peljejo na ogled vulkanov! Tisto noč sva spala v hotelu in malo razmišljala o prihodnosti…

m57-1

Naslednji dan sva šla z njimi do vulkanov, potem so nama častila kosilo in pridobila sva cel kup novih prijateleljev! Kasneje sva naletela na družino, ki se je z avtom hotela odpeljati proti jugu, toda niso imeli denarja za bencin. Tako sva jim midva dali nekaj denarja za bencin in še malo več, oni pa so dali naša kolesa v kombi, potem pa smo se vsi skupaj odpeljali proti jugu! Potovali smo skozi neverjetno divjino in prečkali zelo fascinantno puščavo brez vode, živali, razen kake kače in par šakalov ali kojotov, ne vem... prelepo.. razen seveda tega, da nisva bila na kolesu… proti večeru smo prispeli do prelepega jezera, da bi malo počivali, kakih 100 km pred ciljem, a s Claudijem sva se odločila da ne moreva več brez koles, tako da sva jim dala še malo denarja in se odločila prespati ob jezeru in nadaljevati naslednji dan z najinima jeklenima konjema. Nisem si želel da bi nama dogodki od prejšnjega dneva pokvarili vse. Od tu naprej je vse steklo kot po maslu! Prelepe pokrajne so naju pripeljale najprej do Harhorina, starega mesta, v katerem se je rodil Ginghis Khan, kjer sva obiskala Erdene - Zu, prelep, star budistični tempelj, ki sem ga poznal, saj se, ga obiskal, ko sem s kvintetom potoval sem in tukaj tudi igral. Vzela sva si par dni počitka, potem pa sva imela še en teden počasi nazaj do UB. Vsak dan sva uživala v prelepih pokrajinah, ki so naju pustile brez besed, izjemna širina, ki je enaka že več tisočletij in na katero se hitro navadiš: v vse smeri neba je vidljivost vsaj 50 kilometrov, kot sredi morja; globok pogled oči starih pastirskih nomadov, njihovih otrok, njihov enostaven in istočasno krut način življenja, stvari, ki se sploh ne dajo opisati… Ves najin trud in fizični napor sta bila poplačana. In ko mi rečejo: "ma zakaj iti tako daleč, brezveze, če pa je tu pri nas tudi lepo in imaš vse blizu, če kaj potrebuješ”, jim odgovorim: "zdaj, tu pri nas mi je še lepše od prej, ampak Zemlja je okrogla, življenje je kratko in jaz nisem noj!

Pa še samo zadnja stvar: zdaj vem, da je kolo največja človekova pogruntavščina.

Tekst in foto: Paolo Calligaris

Napisal :
Tuesday, 14. May 2019

Galerija

logo