logo
logo
Sodobni vitez na Rykerju ali samotni jezdec z nasmehom od ušesa do ušesa.

3.del

Na tretji del našega popotovanja z Rykerjem sem odšel kar sam. Kilometersko je bil najbolj obsežen. Začel sem še na Dolenjskem. Ko se vam na magistralni cesti Novo mesto – Žuženberg pred očmi prikaže v bujno zelenje obraščen grad, ležeč na terasi blizu obrežja reke Krke ste nedvomno prišli do gradu Soteska. Mogočna zgradba je bila eden najlepših dvorcev v naših krajih. Dvorec so močno povečali in prezidali grofje Gallenbergi v letih med 1664 in 1697. Med in po drugi svetovni vojni so dvorec popolnoma izropali in razvalili. Del dvorca so v 60 letih delno obnovili. Kljub temu, da je dvorec Soteska v stanju razvaline je prekrasna veduta. V bližini dvorca proti obrežju Krke je še viden nekdanji park in lepo ohranjen paviljon z zanimivo skoraj grozljivo legendo. Paviljon se imenuje Hudičev turn. Pozidan je v obliki štiriperesne deteljice. Legenda pravi, da je okrutni graščak od kmetov, ki niso zmogli plačati previsokih davkov zahteval, da mu pripeljejo hčere in je v Hudičevem turnu z njimi izvajal orgije. Kmetje so Hudičev turn prekleli, vendar očitno neuspešno. Še danes trdno stoji sredi parka. V njem se občasno odvijajo različne prireditve. Na drugi strani Krke, visoko na vzpetini pa so ostanki gradu Stara soteska. O njegovem obstoju so priča samo še razvaline grajskih zidov. Vse je popolnoma zaraščeno.  Grad je nekje iz 12. stoletja. Povzeto po Valvasorju je, da so Soteški grad zavarovali z trojnim obzidjem in vencem stolpov. Ječe so bile vsekane v skalo in vanje so zapirali Turke, ki so večkrat vpadli na Dolenjsko. Turki naj bi dali gradu tudi posebno ime-Zeleni grad.

Od tu sva z Rykerjem odžvižgala proti gradu Žužemberg. Grad je lepo obnovljen. Pozidali naj bi ga sodeč po tem, da je bila v portal vklesana letnica, leta 1000. Prvič pa je pisno omenjen leta 1295 kot »castrum Sausenberc in machia Sclauica«. Od 1374 do 1456 so bili lastniki gradu Žuženberg grofje Celjski.

zuzemberg1

Po tragičnem izumrtju Celjskih je po dedni pogodbi pripadel Habzuržanom. Tudi pozneje je prehajal v različna lastništva. Zgodba je, da je leta 1575 na grajskem dvorišču udomačena medvedka (očitno delno) ubila ženo Ivana Turjaškega, Ano von Eck. V spomin na tragični dogodek so na sredi dvorišča zasadili lipo. Preživela je vse lastnike in obe vojni in tudi za gradove neugoden povojni čas. Posekati so jo morali leta 1999. Stara je bila častitljivih 424 let. Med vojno je bil raketiran in ostalo je le ogrodje. Od leta 1960 ga postopoma obnavljajo. Sedaj v njem poleti prirejajo razne dogodke. Za našo ekipo pa je bil še posebej zanimiv grb kjer je upodobljen Ris v pozi rampant. Ris predstavlja moč, jezo, čast in soočanje z lastnimi strahovi. Poza rampant pripravljenost na boj. Vse nam je všeč in stimulativno,  samo jezi se skušamo ogniti.

kostel1

Poln moči in pripravljenosti na boj v pozi rapant sem na iskrem Rykerju »odgalopiral« osvajat nov grad. Čez drn in strn sva z mojim vrancem pridrvela v kočevske gozdove in začela oblegati grad Kostel. Do mesta kamor me je pripeljal moj vranec z rumenimi prameni je šlo z lahkoto. Zadnje metre obleganja pa sem moral opraviti po lastnih nogah. Malo sem se zamislil nad kondicijo modernega viteza. Na grad sem prišel nenajavljen in po reku najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir sem v sicer zaprtem gradu našel grajsko gospodično z dvema oprodama. Z lahkoto sem ga zavzel. Grajska družba mi je prijazno obrazložila, da je bil grad skoraj v celoti porušen in je na novo pozidan. Vidni so še nekateri prvotni deli. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1336 kot »castrum Grafenwarth«. Grad je bil od leta 1418 v rokah Celjskih, ki so grad in naselje ob njem obdali z več kot dva metra visokim obzidjem in verigo petih obrambnih stolpov. Služil je tudi proti kasnejšim vpadom Turkov. Stari zapisi omenjajo, da je Kostel imel svoje sodišče, ki je lahko sodilo tudi na smrt. Dokaz so »gavge«, ki stojijo kakšen kilometer od gradu.

kostel4

Ker so bili grajska gospodična in njeni spremljevalci zelo prijazni sem jim »osvojen« grad pustil in šel v osvajat naslednjega. Namenil sem se vpasti v grad Vinica. To mi je seveda z Spydejevo pomočjo uspelo. Drvela sva kar precejšen kos poti po makadamski cesti skozi gozdove. Lepo sva driftala. Vendar je treba po pameti. Hitro si lahko v kakem grabnu. V Vinici sva poiskala grad in z bliskovito akcijo sem vpadel v grajsko notranjost. Komaj sem odložil šlem in oklep mi je domači graščak postregel z odličnim vinom. Bojevitost me je takoj minila. V gradu Vinica je namreč prekrasna vinoteka in restavracija z prigrizki ter tremi razkošnimi apartmaji. Grad je v privatni lasti in vzorno obnovljen. Z graščakom sva si ogleda grajske sobane in klet. Sam pa sem si še ogledal okolico zavzetega gradu in kamp na obrežju reke Kolpe. Grad naj bi bil po Valvazorju že od leta 1082 kot vojaška utrdba.

vinica4

Ker sem vitez dobrega srca, prijaznost grajskega gospodarja nisem mogel poplačati z uzurpacijo sem skočil v »sedlo« svojega vranca in oddrvel proti domu. Z zavestjo, da sva z Rykerjem v teh dneh osvojila kar lepo število gradov, ki sva jih vedno pustila obstoječim lastnikom in prepotovala veliko poti sem kar ponosen na našo pustolovščino. Slovenija je lepa. Ima veliko skritih kotičkov, ki jih je treba poiskati in raziskati. Ima tudi veliko število gradov in dvorcev. Ogromno jih je že izginilo ali so samo še razvaljen ostanek. Nekaj jih neslavno propada. Vesel pa sem za tiste, ki imajo dobre lastnike in gospodarje, ki so jim vdahnili novo življenje. So mogočni spomeniki nekdanjih dni. Veliko slovenskih gradov je bilo v rokah Grofov Celjskih. Posestva in gradove so imeli tudi na Hrvaškem in v Avstriji. Nesporno so bili najmočnejša družina na našem področju. Postali so državni knezi. Barbara Celjska pa se poročila z ogrsko, nemško, českim kraljem Sigismundom Luksenburškim. Kljub moči in bogastvu so tragično končali.  Bolj za šalo kakor zares se sprašujem kam vse bi še prišli Celjani, če bi namesto 1 konja za grofovsko službeno vozilo uporabljali Rykerja z 80 konji. Relacije Celje- Dunaj- Praga in ostale bi bile »bližje«.

Naše raziskovanje in obleganje gradov se je počasi izteklo. Vrnili smo Rykerja prijazni ekipi podjetja Ski&Sea, ki nam ga je velikodušno posodila. Kot sem napisal že v naslovu, popotovanje z iskrim »konjičem« mi je neštetokrat narisalo nasmeh od ušesa do ušesa na zadovoljni obraz.  

Napisal : Toni Glušič
Wednesday, 09. Oct 2019

Galerija

logo